BuzzerBeater Forums

Slovenska reprezentanca je po štirih tekmah v drugem delu se brez zmage. Po porazu z domačini Italijani so sledili še porazi proti Belgiji (57733), Franciji (57737) ter včeraj proti Cehom (57740).

Naslednji ponedeljek tako sledi slovo od letosnje sezone, kjer nam je kljub zadnjemu črnemu nizu porazov, uspel preboj naprej. Tekmec bo Madzarska, s katero se bomo najverjetneje pomerili za predzadnje mesto v skupini in oboji bomo naredili vse, da zmagamo.

Ne glede na izzid srečanja proti Madzarom smo že dobili vpogled v naše stanje. Reprezentancam najvišjega razreda smo ze precej blizje kot smo jim bili pred nekaj sezonami, a vseeno nas čaka še veliko dela in letošnja uvrstitev v drugi krog nam mora služiti za motivacijo, da še bolj resno zavihamo rokave

Včerajšnja tekma proti Cehom je pokazala točno to. Dolgoročni cilj je zagotovo ta, da smo na nivoju njim podobnih ekip, kar bi pomenilo, da se lahko upravičeno in brez prevelikega tveganja borimo enakovredno tudi v drugem delu EP in ciljamo vsaj na uvrstitev na SP, kar članski reprezentanci še nikoli ni uspelo.

Uvod v tekmo, ki smo jo začeli s postavo Simčič, Peter, Srnec, Gorza, Verh je bil slab in čehi so nam hitro ušli na znatno prednost, ki je proti koncu prve četrtine nastla na več kot 10 točk. V tem času je bil pri nasprotnikih posebej dejaven Jakub Šmahel , medtem ko pri nas ni bilo izrazito razpoloženega igralca, ne v napadu in še posebej ne v obrambi. V drugi četrtini se je prepad med ekipama še povečal in s košem Tomáša Ondřicha dve minuti pred koncem polčasa so čehi povedli za 20 (52-31). Zaključek je bil nato še slabši in med odmorom je semafor v dvorani The Cage (kletka) kazal katastrofalnih 60-33.

V drugem delu je nekaj ostrih besed v slačilnici zaleglo in v tretji četrtini smo vsaj držali stik s tekmecem. Nekoliko boljšo predstavo smo prikazali v zadnjih 12 minutah, ko smo postopoma nižali razliko in s košem Kristijana Jelinčiča prišli na 10 pik zaostanka. Preostalega časa za preobrat je bilo zgolj premalo in v tolažbo nam je lahko zgolj rezultat 109-98, ki ne deluje tako slabo, kot je vmes kazalo. Tekmecu je na koncu potrebno stisniti roko in priznati, da so bili pač boljši. A jutri je nov dan.

Sledi torej še zadnja resna tekma v sezoni, nato nekaj tekem za uigravanje novih taktičnih zamisli, ter nov začetek sezone,v kateri bomo ponovno igrali na tolažilnem turnirju. Tam bo prihodnje leto nekaj res močnih ekip (Litva, Poljska, Spanija, Grcija...), zato bomo vsekakor odigrali nekaj zelo težkih tekem. Prej, v naslednjih tednih, sledi reden pregled vseh mlajših reprezentantov. Za nekatere vem, da so se med sezono odlično trenirali, za druge samo verjamem

Lep pozdrav

P.S. Se opravičujem za nekajtedensko odsotnost na forumu - tisti, ki ste udeleženi na discordu, verjetno niti niste resno opazili, tam je pisanje lažje že zato, ker smo lahko malo bolj odprti v pogovorih, brez strahu, da bi tekmeci izvedeli preveč. Vseeno pa mislim, da je mesto za poročila s tekem tu na forumu in tega se bom odslej držal. Vseeno pa vsi ki še niste, vabljeni tudi tja.

Last edited by Deschamps at 12/01/2020 06:17:48

Sezona se je končala tudi za člansko reprezentanco. Na zadnji tekmi 2. dela evropskega prvenstva smo le dosegli častno zmago proti sosedom Madžarom (57742) kar nam je prineslo 5. mesto v skupini, ter 9. mesto na EP.

Potek same tekme je bil presenetljivo nezanimiv, četudi smo oboji nastopili z močno znižanim entuziazmom, kar ponavadi popestri zadeve. Madžari so v prvem delu EP na zadnjih treh tekmah odigrali z najvišjo možno zavzetostjo in prav vsakič presenetili tekmece, ki so jih podcenjevali. Na enak način so dosegli tudi zmago proti Belgijcem in z zmago proti nam bi dosegli res največ, kar bi bilo ob takem pristopu še mogoče. Tudi mi smo porabili precej moči, da smo sploh prišli v drugi del, tam na začetku sicer igrali rezervirano, a proti Čehom smo le poskusili na vso moč. Upali smo na morebitno presenečenje, ki pa se ni zgodilo, saj nas Čehi niso podcenjevali. S tem smo dali Madžarom tudi lepo možnost za še eno zmago, a ker so slednji, iskreno, imeli tudi nekaj več težav s pripravljenostjo v moštvu, smo jih ugnali brez večjih težav.

Našo prvo peterko so tokrat tvorili Peter, Simčič, Srnec, Brljak in mladi Velimir Kerkovič, ki je prevzel več odgovornosti, kot bi jo smel prevzeti 25 let star igralec. Uvod v tekmo je bil tokrat za nas fantastičen, po 5 minutah nas je Lado Brljak z zadetima prostima metoma že popeljal do prednosti 18-8. Kanonada naših se je le še stopnjevala in po prvi četrtini smo vodili kar 42-26.

Tudi v nadaljevanju smo le na kratko predahnili in nato nadaljevali z višanjem prednosti. V 7. minuti druge četrtine sta rezervista Matevž Verh in Edvard Kadivec izpeljala lepo akcijo, ki je privedla do vodstva naših za 20 (65-45), ob polčasu pa je bil rezultat kar 73-50. Po odmoru so Madžari sicer nekoliko bolj pritisnili v obrambi, ter do konca četrtine znižali rezultat na 15 točk. Ob zavedanju, da je zmaga naša, smo pogledovali tudi na tekmo med Belgijo in Italijo. Za 4. mesto v skupini, ki sicer ne prinese ničesar, je pa boljše od petega, bi napram Belgijcem potrebovali nadoknaditi 50 točk razlike, kar pa je bilo malo verjetno, saj so Belgijci proti ležernim Italijanom igrali na vso moč, tudi našim pa so začele jenjati moči.

Po 3 minutah zadnje četrtine so Madžari prišli na 12 točk zaostanka in morda je kdo že začel grizti nohte. No, na srečo smo napade odbili predvsem po zaslugi Marka Petra in Kostje Srneca, ki sta blestela, ko je bilo to najbolj potrebno. Usodo Madžarov je dokončno zapečatil slednji s trojko za vodstvo 118-101, 4 minute pred koncem tekme. Sledilo je še nekaj lepih potez na obeh straneh, roko na srce tudi nekaj prerivanja in ostrih besed, a na koncu so nam sosedi vseeno pošteno priznali premoč. S končnim rezultatom 134-111 smo lahko več kot zadovoljni, čeprav je nekaj malega zmanjkalo do 4. mesta.

Končni vrstni red je tako: 1. Francija 5-0, 2. Italija 4-1, 3. Češka 3-2, 4. Belgija 1-4, 5. Slovenija 1-4, 6. Madžarska 1-4. Francija in Italija sta velika favorita tudi na polfinalnih tekmah, kjer se bodo Francozi pomerili z Bosno in Hercegovino, domačini Italijani pa z Nemčijo. Ker sta reprezentanci iz druge skupine za preboj v polfinale vložili precej več truda je pričovati finale ekip iz naše skupine. V kolikor ne bo preveč podcenjevanja, seveda.

Povzetek naše sezone si morda zasluži nov post, ki ga objavim čim prej. Vsekakor lahko rečemo, da smo v sezoni pokazali napredek, a kot sem že dejal, čaka nas še precej dela da bomo tam, kjer si želimo biti.

Po koncu sezone lahko naredim še kratek povzetek in oceno naših iger.

Kot že prejšnjič, smo tudi tokrat v žreb skupin vstopili iz 4. bobna. Slednje je ravno še dovolj, da smo pri razporedu enakovredni močnejšim ekipam, torej da najprej odigramo proti nižjepostavljenim ekipam, nato pa proti favoritom. Same skupine ne bi oklical za lahko, ne pa tudi za ekstremno težko. Malta in Azerbejdžan sta nekaj nivojev pod nami in zmaga ni bila vprašaj. Crna Gora in Belorusija sta ekipi, ki lahko presenetita vsakogar. Na našo žalost so se Belorusi odločili presenetiti ravno nas, a slednje se na koncu ni izkazalo za usodno. Litva sodi med 3 najboljše ekipe v Evropi in je bila nedvomno favorit skupine, Hrvaška in Finska pa sta nekoliko bolj renomirani reprezentanci od nas.

V prvem delu EP bi izpostavil predvsem tekmi proti Litvi (57080)in Hrvatom (57085). Proti Litvi nismo imeli drugega, kot tvegati, ter upati na najbolje. Slednje se nam je v taktičnem smislu povsem ponesrečilo in pričakovati je bilo grozen poraz, ki pa se na koncu ni zgodil, izgubili smo za zmernih 15 točk. Tekma proti Hrvatom je bila ena tistih, kjer smo res lahko dobili vpogled v kvaliteto našega moštva, saj smo odigrali z enakim entuziazmom, zavzetostjo, tudi pripravljenost je bila podobna. Na koncu je morda sicer odločila napačna napoved hrvaškega selektorja, a vseeno smo dobili potrditev, da smo enakovredni ekipam, ki se redno uvrščajo v drugi krog.

Seveda je bilo odlično spremljati tudi našo zmago proti Fincem (57089), ki so prej resda pokurili svoj entuziazem za to, da so ugnali Litvo. V kolikor nam v prvih tekmah sreča ni bila naklonjena, sploh to, da so se Belorusi strgali z verige ravno proti nam, je šel potek dogodkov v drugem delu po naših željah. Vseeno, reprezentance kot je Finska ni lahko ugnati za 30 točk, kolikor smo potrebovali, in morali smo prikazati res odlično igro, da nam je uspelo doseči drugi krog tekmovanja.

Iskreno v skupini verjetno nismo bili med najboljšima dvema ekipama. Litvo je odneslo taktiziranje, tudi Hrvati in predvsem Finci so še malenkost pred nami. A na koncu je deloma odločila taktika, deloma sreča in lahko rečem, da smo se zasluženo prebili dalje.

V drugem delu so lahke tekme samo tiste, kjer v naprej pripišeš poraz. Ena takih je bila uvodna proti domačinom Italijanom, kjer smo jo na koncu odnesli kar v redu. Realno smo v drugem delu lahko računali na maksimalno dve zmagi, proti Belgiji in Madžarom. Cehi, Italijani in Francozi so od nas znatno boljši. Kljub vsemu smo potihem upali, da pripravimo presenečenje, ter morda osvojimo tretje mesto, ki nas bi popeljalo v kvalifikacije za SP. Zal se je to izkazalo kot nerealno, proti Belgiji smo tvegali preveč in izgubili, četudi so tvegali tudi oni. Vseeno vse še ni bilo izgubljeno, v kolikor bi premagali tako Cehe, kot tudi Madžare. A Cehi se niso odločili za resen napad na polfinalno vstopnico. Proti nam niso ničesar prepustili naključju in v boju na polno so nas pričakovano premagali. Tu je bilo vidno, da nam do ekip najvišjega kalibra manjka še kar dosti. Za konec smo ugnali Madžare in tako drugi del končali vsaj z eno zmago.

Mislim, da smo lahko s prikazanim zadovoljni, to potrjuje tudi anketa pred začetkom prvenstva. Od 19 glasov, jih je 13 napovedalo, da se v drugi del ne bomo uvrstili, trije so rekli da se bomo, a bomo tam kanonfuter, 2 sta verjela da bomo tudi kaj zmagali, nekdo pa je napovedal uvrstitev na SP. Zdaj ali smo bili kanonfuter ali ne, in kateri od odgovorov je pravilen, prepuščam vsakemu posebej. V vsakem primeru smo bili kar nad pričakovanji

Slednje je predvsem zasluga lastnikov naših igralcev. Seveda predvsem tistih, katerih igralci že igrajo, pohvalil pa bi tudi tiste, ki trenirajo mlajše sile, saj je napredek očiten. Hiter pregled sem že opravil in trenutno je v ekipi 18-erica, na katero bom najresneje računal naslednjo sezono. Več o tem kasneje..

Last edited by Deschamps at 12/08/2020 06:43:48

Pred začetkom nove sezone sem naredil pregled igralcev, ki bodo v naslednji sezoni stari 23 let in več in menim, da sem lahko z napredkom večine več kot zadovoljen.

Trenutno kaže na to, da bo reprezentanca lahko računala na enakomeren fluks novih moči vsaj naslednjih 5 sezon. Sploh sedaj, ko so vsi nosilci še v najboljših letih ali celo pred najboljšimi leti, bo pritisk na reprezentančna vrata kar velik in tudi tisti, ki so že notri, lahko mesto ponovno izgubijo.

Na nekaj igralcev, ki so imeli v preteklih sezonah bolj ali manj pomembno vlogo, v prihodnje ne bom več resno računal, kar pa ne pomeni, da jih ob morebitni nuji ne vpokličem. Stojan Anzel, Ziga Pečevnik, Ferdinand Tekavec in Vito Novinščak so bili letos v ekipi, razen Pečevnika so sicer dobivali drobtinice, a vseeno so v preteklosti odigrali nekaj tekem s pomembno vlogo. Glede na vsaj primerljivo kakovost mlajših kolegov, bom prednost dal slednjim, sploh ker so vsi našteti, razen Tekavca, v rokah tujih lastnikov. Seveda pa je v končni fazi najpomembnejša pripravljenost.

Od "veteranov" nad 30 let bodo v ekipi ostali Marko Peter, Matevž Verh in najverjetneje tudi Henrik Gorza, ki vsi štejejo 31 BB medsezon. Sploh Peter in Verh sta bila letos ključna moža, a oba bosta počasi izgubila primat na svoji poziciji. Gorza ima nekaj pomanjkljivosti, s katerimi po mojem ne moremo resno konkurirati najboljšim, a vseeno je v določenih aspektih naš najboljši igralec in trenutno še nimamo kvalitete, da bi ga lahko kar odpisali.

V generaciji stari 30 let imamo dva igralca, ki bosta tudi v prihodnji sezoni med nosilci. Edvard Kadivec na krilu še nima ustrezne alternative, Cveto Gorišek pa je trenutno ob boku, ali celo pred Markom Petrom na položaju OI, a se lani v prvi postavi ni naigral zaradi res izjemne pripravljenosti Petra skozi celotno sezono. Tu je še nekaj drugih igralcev, ki bi lahko dobili priložnost: Lojze Močilnik, Vojan Možina in že omenjeni Ferdinand Tekavec. Vseeno, mislim, da njihov vpoklic ne bo potreben.

Val novopečenih 29-letnikov bo seveda vodil Kostja Srnec, ki mu je v zadnji sezoni dokončno uspel preboj, ter je postal izjemen igralec, ki bo, upajmo, tudi naslednjo sezono napredoval. Prav tako bosta zelo pomembno vlogo igrala Stanko Kozlar, še en izjemno treniran igralec s potencialom "zgolj" MVP, ter Lado Brljak, ki bo še naprej eden naših najpomembnejših igralcev pod košem.

Med 28-letnimi igralci najresneje računamo na Oliverja Simčiča, ki bo morda že kasneje to sezono zasedel položaj prvega OI-ja, ter na njegovega zvestega oprodo Jerneja Pezdernika, ki se bo gibal med položaji 1 in 3. Omeniti velja tudi Oliverja Lakoviča, ki se trenira v tujini in bi lahko vskočil v primeru težav s pripravljenostjo katerega od nosilcev na branilski poziciji, ter Primoža Zoreta, za katerega velja enako na položaju krila ali krilnega centra.

Vsi trije resni kandidati, ki so stari 27-let, bodo v naslednji sezoni prvič dobili resno priložnost. Tibor Kološa bo do konca izpilil svojo centersko tehniko in bo postal nepogrešljiv del reprezentance. Milan Podobnik je že odličen igralec, ki mu je letos vidnejšo vlogo preprečila odlična pripravljenost ostalih zunanjih igralcev. A z nekaj dodatnimi preskoki se zna zgodba obrniti. Artur Vrečko bo v reprezentanci (skoraj) novinec, a s svojimi atributi bo več kot dobrodošel. Z nekaj sreče pri sublevelu potenciala se zna razviti v pravega nosilca pod košem.

(se nadaljuje)


Last edited by Deschamps at 12/10/2020 04:38:56

V naslednji generaciji, ki bo sedaj števec premaknila na 26, imamo nekaj več lepih kandidatov. Kristijan Jelinčič je letos že odigral nekaj pomembnih minut. Da bi postal nosilec reprezentance v prihodnosti, bo verjetno preprečil potencial. Ali pa tudi ne. Velimir Kerkovič bo sicer naslednjo sezono še posvetil treningu sekundarnih skillov, a tudi to bo morda dovolj, da bo počasi postal prvi center v reprezentanci. Joc Brezovar je tip igralca, kakršnega sedaj v ekipi nismo imeli in lahko igra tako na K, kot na KC. Menim, da gre za enega najbolj obetavnih igralcev skozi vse generacije in veselim se, da bo letos dobil priložnost. Tudi Jaka Kosten se bo najverjetneje razvil v zelo lepega igralca, ki bo verjetno pomemben predvsem kot krilo. Omeniti velja tudi Zlatana Simšiča in Jožefa Satlerja, oba imata dovolj časa, da se razvijeta vsaj v podporna člana reprezentanci.

Zelo veseli tudi stanje med igralci, kateri bodo dopolnili 25 let. Alfred Krstič je v zadnji sezoni zelo lepo napredoval in ob njegovem potencialu skoraj ne vidim možnosti, da v prihodnje ne bi bil nosilec na položaju centra. Do tega bo sicer preteklo še nekaj vode, a s potrpežljivostjo bomo dobili zgolj še boljšega igralca. Prav tako izgleda zelo obetavno tudi Andi Ačkun, za katerega tudi ne dvomim, da bo postal izjemen visoki igralec, kakršnega trenutno ne premoremo. S superlativi lahko nadaljujem pri Mihi Kordyšu in tudi njegovem ekipnem kolegu Oskarju Pisanskemu. Sploh za Kordyša pričakujem, da bo v reprezentanci pustil večgeneracijski pečat. Ne morem niti mimo Cirila Gorenca, igralca, ki se je kljub treningu v tujini odlično razvil in bi znal že v naslednji sezoni dobiti priložnost, v prihodnosti pa bi znal biti nova verzija slovenske legende Matije Klavca. Tu so potem še Marjan Iršič, Aljaž Lacko in Valentin Kocjanec. Sploh za Iršiča ne dvomim, da ga bodo v Mariboru razvili v izvrstnega igralca, zadnja dva se sicer trenirata v tujini, a tudi z njima lepo delajo.

Pri mlajših generacijah je stvar še nekoliko manj jasna, saj so igralci še dokaj neizdelani. A vseeno je zaenkrat napredek soliden. Med novimi 24-letniki izstopajo Franc Solinc, Alfred Podbreznik, Anej Plostajner, Patrik Gustinčič in Aleksander Ribnikar, omeniti velja tudi Diega Kovačiča, Aljoso Narada in Vilija Seljanca. Nadaljnja selekcija se bo verjetno tu naredila v prihodnjih sezonah. Enako velja za nove 23-letnike, kjer je globine nekaj manj, resni kandidati so Anton Mačkosek, Rudi Gregorčič, Robin Livaja in Zvonimir Lovretič, potencialno tudi Jaka Virant.Z vsemi se dobro dela in mislim, da bomo tudi tu dobili potrebno število reprezentantov.

Seveda bom kmalu pregledal tudi igralce, ki so letos tvorili reprezentanco U21 in mlajše kolege. Trenutno izgleda, da sistem deluje in da je sodelovanje med U21 ekipo in člani na dokaj simbiotskem nivoju. Morda bi nekateri napredovali malenkost hitreje, če bi bili od začetka podrejeni članom, a po drugi strani bi bil ta plus močno izničen z minusom, ki bi ga s tem utrpela mladinska reprezentanca, prav tako sensiman naredi ogromno dela, ki koristi tudi kasneje.

Ob dejstvu, da hitrost treninga večinoma ne predstavlja več težav, v kolikor se uporablja telovadnica, mladinski trener vsaj 5. stopnje in vsaj kasneje po 21. letu trener 6. stopnje menim, da ni problema s tem, da igralce uporabimo v obeh reprezentancah. Najlepša hvala vsem lastnikom, ki držite te visoke standarde, seveda pa za dosego njih opogumljam tudi vse, ki jih zaradi različnih razlogov ne uspete dosegati. Le tako bomo lahko izkoristili naš potencial in vložen trud.


Lep pozdrav v naslednji sezoni


Last edited by Deschamps at 12/10/2020 05:15:06

Super pregled stanja! se mi zdi, da prispevek obeh selektorjev pomembno prispeva k živahnosti slovenske BB skupnosti :)

Želim uspešno delo še naprej!